Opozorila je še, da je potrebno večje zmanjšanje emisij, kot je 30 odstotkov. "Te številke so premajhne, tudi zato, ker je treba sprejeti neke jasne zaveze tudi do leta 2050. Do takrat so namreč potrebne številke od okoli 85- do 90-odstotno znižanje izpustov." Če bi z resnimi ukrepi čakali na leto 2020, potem bi to vsako leto pomenilo od pet do šestodstotno zmanjševanje izpustov, kar pa je fizikalno nemogoče, je pojasnila Kajfež Bogatajeva. Pomemben vidik podnebnega dogovora se Kajfež Bogatajevi zdi tudi pomoč državam v razvoju. Upa, da se bodo vsaj ta poglavja v Koebenhavnu zaprla.

Andrej Kranjc iz Ministrstva za okolje, sicer glavni slovenski pogajalec v Koebenhavnu, je pojasnil, da je razlika med kjotskim protokolom in morebitnim novim podnebnim dogovorom, da imajo v prvem obveznosti samo razvite države, v novem dogovoru pa vse države. Razvite države naj bi tistim v razvoju za odpravljanje posledic podnebnih sprememb namenile pomoč. Evropska komisija je ocenila, da bi ta pomoč Evropske unije po letu 2012 znašala 100 milijard evrov na leto, kar je od deset do 30 odstotkov celotnega zneska za pomoč državam v razvoju.

Denar bi pridobili s trga ogljika, trga prodaje emisijskih kuponov, nekaj bi prispevale same države v razvoju, nekaj pa razvite države. Znotraj tega zneska bi morala Slovenija prispevati približno 100 milijonov evrov na leto, od leta 2012 do leta 2020. T. i. hitri štart, ki določene ukrepe načrtuje že pred letom 2012, pa predvideva pomoč predvsem najmanj razvitim. Slovenijo bi stal desetkrat manj, torej okoli 10 milijonov evrov, je pojasnil Kranjc. Ob tem je dejal, da bo vsaka država svoje stroške skušala čim bolj znižati in se bo sklicevala na krizo, a brez finančnega pakta sporazuma ne bo. Kranjc meni, da bi bilo dejansko sprejetje podnebnega dogovora v Koebenhavnu čudež, pričakuje pa sprejetje zaveze, da bo dokončni sporazum sprejet prihodnje leto v Mehiki.

"Podnebne težave se zavedamo, a udobneje je početi to, kar počnemo, še naprej", je opozorila Lidija Živčič iz društva Focus. Dejala je, da razmišljamo samo o izgradnji infrastrukture, ki bi zadovoljila naše potrebe po več energije, ne pa o zmanjševanju porabe in učinkoviti rabi energije. Po mnenju Igorja Pribca s filozofske fakultete pa je reševanje okolijskih vprašanj pomembno predvsem zaradi tega, ker imamo sicer občutek, da lahko to vprašanje preložimo v prihodnost.
Vir: RTVSLO, 2.12.2009